Ena in edina. Soška postrv.
Tako kot je divji svet Julijskih alp, od koder izvira ena izmed najlepših rek, tako je divje tudi življenje, ki zaznamuje reko Sočo. Še posebej to velja za edemno vrsto postrvi - Soško postrv ali Salmo trutta marmoratus.
Gore kraške planote Julijcev in vlažni vetrovi ki pihajo po dolini, so razlog za precej obilne padavine v teh krajih. Ko pa se začne pomladi topiti še sneg, se gore napojijo z vodovjem kot kuhinjske krpe. Skozi številne tesni in brezna tako vse kar je v njihovem drobovju, silovito izbruhne na plan. Tudi reka Soča se tako divje zažene iz svojega izvira nad dolino Zadnja Trenta.
Potem, ko se preko slapičev in tesni, ki jo neuspešno poskušajo umiriti, malo bolj na debelo zariše v dolino, pridemo na kraj kamor zgodaj pomladi samo za nekaj minut prvič posije sonce. Na križišče dveh dolin, kjer se pokloni za preživetje dolge in trde zime takorekoč vsemu in vsakomur. Tukaj se začne življenje naše junakinje soške postrvi.
Dokler so temperature še pod 0 stopinj celzija je gladina vode še nizka, zato visokega vodovja ni in ta ne preorje rečnega dna, kot ga bo sicer že čez nekaj časa. V mesecu februarju se tako lahko po šestih tednih od drstenja izležejo ikre. Kruta resničnost je, da so lahek plen raznih ličink in ostalega vodnega življa.
Le redke ribice tako doživijo prvo pomlad, samo približno vsaka stota od preživetih iz prve pomladi, pa drugo. In če se zgodi, da soška postrv preživi to obdobje, se lahko razvije v nočnega lovca, ki zraste do 120 cm v dolžino in tehta več kot 20 kilogramov. Potem se vloge v reki zamenjajo. Iz zgodba se začne znova.
Zanjo se je sicer pred časom že zdelo, da je zaradi mešanja z drugo vrsto že izginila. Pa so jo pred petdesetimi leti ponovno odkrili v odmaknjenih in težko prehodnih tolmunih reke. Priložnosti ki se je ponujala ni veljalo zamuditi.
Odločnost, vztrajnost in predanost pri ohranitvi vrste je obrodila sadove. Počasi a zanesljivo sta jo človek in narava sprejela ter ji omogočila, da ponovno svobodno zaplava po vsem svojem kraljestvu.
